VEČNI ŽID
obzorje je z vsakim korakom enako daleč: povsod so žice,
čez katere stopajo breznogi popotniki, povsod je želja po
toplih telesih, povsod je rja. nikjer ni preveč sonca, nikjer
ni iluzij, za katere bi zmogli skriti svoje počrnele prste: le
pavijani so, ki se pijani vlačijo skozi prhko možganovino
in pojejo s hladnim jezikom kače. ni mesa, ki bi vzhajalo
v večnosti in ni več plomb na praznih škatlah vročičnega
dežja: mali princ stoji do kolen v mačjem urinu in vrešči.
a svet je praznično razsvetljen in na vseh stojnicah so na
voljo bela lisičja jetra, kandirano sadje in konzerve s peno
za britje. na vsakem vrtiljaku so ponikljani otroci: njihove
mame jih skrbno varujejo pred rjo in kobilicami. kot orke.
prerokom polzi jalova smola iz plašnih teles, krvi ni več!
ni več črepinj, ki nadomeščajo besede, ni več magnetov,
ni več devic. poulični slikarji portretirajo drug drugega in
škrbast pesnik rotira kot sitna muha, da bi grizel svoj rep.
VJEČNI ŽIDOV
obzorje je sa svakim korakom jednako daleko: posvuda su žice
preko kojih stupaju putnici bez nogu, posvuda je želja za toplim
tijelima, posvuda je hrđa. nigdje nema previše sunca, nigdje
nema iluzija iza kojih bi mogli sakriti svoje pocrnjele prste: tek
pavijani su, što se pijani smucaju kroz prhke mozgovnice i
pjevaju hladnim jezikom zmije. nema mesa koje bi nadolazilo do
vječnosti i nema više plombi na praznim kutijama užežene kiše:
mali princ do koljena stoji u mačjoj mokraći i glasno vrišti.
a svijet je praznično osvijetljen i na svakoj tezgi možeš izbirati
bijela lisičja jetra, kandirano voće, konzerve s pjenom za brijanje.
na svakoj vrteški su poniklana derišta: njihove mame su brižljive
čuvaju ih i paze od hrđe i najezde skakavaca. Kao kitovi ubojice.
prorocima puzi jalova smola iz plašljivih tijela, nema više krvi !
nema više komadića, koji nadomješćuju riječi, nema više magneta,
nema više djevica. ulični slikari portretiraju jedan drugoga i krezubi
pjesnik rotira kao dosadna muha, u nastojanju da grize svoj rep.
Komentiranje je zaprto!