Kar štejem je nenehnost.

Nizam jo kot frnikole v mnogih barvah.

Vsak trk odseva del časa;

čas pomirjujočega dežja po premočnem soncu,

čas senc, ki ne vedo pred kom se še sploh skrivajo,

čas v lastni senci, ko nisem niti senca več in sem le manko, ki bi nekomu lahko prišel prav,

čas, ko se razdelim in drobim drobce prek ramena,

čas, ko vsak dobi svoj delež, čeprav si ga ne zasluži,

čas skrajne neverjetnosti, če samo pomislim na vse možnosti naključij in da poleg vseh umrljivosti dodajam še lastno,

čas, ko me vesolje opazuje pod lunino lupo in vleče k sebi na zagovor,

čas, ko sončeva ura na pospravljeni mizi zamuja, ne glede na to, da sem navijal zanjo ob nakupu,

čas, ko se vračam k vodi, da bi plaval kot kit,

čas, ko pomislim le na tisto, kar res mislim, medtem ko frcam frnikolo v drugo frnikolo, da pade v pravo luknjo.

In ne neham, dokler ne preštejem.

Dare Gozdnikar