Se rodi zgodba stoletja
zarine se v drobovje ljudi.
Preko okna odhaja na zrak
in se vrne skozi ključavnico.

Pod lučjo je nastajala sama
z rokami in dotikom umetnosti.
Vseskozi trepetajoče želi,
da bi postala del nas vseh.

Kot velikodušna gospa z brki
ponudi na mizo nekaj dobrega.
Na krožniku belem kot sneg
naloži repo in par krvavic.

Za posladek speče še potico.
Servira jo na prtičku časa
in mi jo zaužijemo složno.

Primosrajtmajerevsky