Pišem to poved, 

morda je ne nadaljujem z drugo,

ker rad samo bi prebral si nekaj s črk,

da zdi se smiselno in dokončno.

Kot da smisel zmeraj je povsod in ga ni,

tako s koncem vsak tolaži se, da to je nov začetek.

Smo res le sužnji perspektive.

In preklinjam med pisanjem svoje misli z dvomom,

če pišem zase to al za druge.

Pa zmeraj sem bil takšen,

da sem zjokal se skoz črke,

pa tut risal z njimi vjuge nasmejane

in vem da marsikdo je tak,

ki sebe najde v zvezah teh besed in onih...

Iztega par povedi,

da misli dam v oblike vsaj čitljive

in potem, če se mi ne dopade

pobrišem vse vred iz papirja

pa kar je v glavi

in do novih stavkov

spet si lažem o pomenu vsega in življenja.

R.G.