Sem na planetu zmedenih obrazov
kjer namesto vrtnic trnje rase

trava bohoti svoje ognjene zublje
plazim se med vročimi jeziki

vsak premik izzove naslednji krik
nekje iz notranjosti se sliši odmev

v bobnu človeškega upora zadoni
glasba osvobojenih medenih zavesti.

Odpihnilo me bo tja med tisoč zvezd
našla bom tam najino pisano krošnjo

kot čebela, skozi ledeno okno odletela
s krilci zamahnila ,s tipalko te poljubila.

Silva Langenfus