Umetnik in objekt
Tramovje ječi. V ateljeju je mraz.
Zvonjenje. Iz strešnega okna svetloba.
Na platnu na pol dokončana podoba.
Ko vstopi, „Kar sleci se,“ sliši ukaz.
Leži in premakne se le naskrivaj,
kot trst na gladini revšè prehlajeno
drhti in ga gleda, ki mu je vseeno,
sprašuje se, kdaj bo prišel spet njen maj.
V pokrajini slik samo sebe zatre,
odeta v tančico sramu tu pozira,
je predmet, njegova naključna izbira,
ki preko palet se na platno povzpne.
Car vseh je nians in oblik za obrt,
v zanosu ne sliši nje misli zastrtih,
ki ždijo v življenja kolesjih zavrtih,
a noče priznati, da čaka le – smrt.
.png "Jupiter! Silvana Orel Kos")
Poslano:
19. 01. 2016 ob 17:16
Spremenjeno:
19. 01. 2016 ob 17:16
Pesem slika vsebinsko izpraznjen, formalen odnos med umetnikom in popredmetenim modelom, med subjektom, ki ima eksekutivno moč, in objektom, ki taji svojo zavest. Umetnik v mrežasto strukturo platna ujame golo formo, ne pa notranjega duha. Na splošno pa iz pesmi razbiram mučno prilagajanje posameznika zunanjim pričakovanjem, medtem kot notranja želja zamira. Všeč mi je podoba "je predmet, njegova naključna izbira,/ ki preko palet se na platno povzpne."
Čestitam za pesem s trdno strukturo in napeto zgodbo o krhkosti lastne volje,
Silvana
Silvana, tvoj komentar mi veliko pomeni, pa še razveselil me je. Hvala!
LP, mcv
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
- 16. 01. 2016 ob 13:13
- Prebrano 970 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 642.68
- Število ocen: 20