Saj ne,

da bi nenehoma želel

redosledje dogodkov,

ki jih lahko vedno prepoznam.

Ali pa,

da bi si želel prepoznavnost

med tisoči enakimi

na vsakem različnem koraku.

Niti,

da bi mi koraki vnaprej

govorili zgodbo popotnika.

Še manj,

da bi pot ovinkarila

okoli smisla.

Dovolj bi bilo,

če ne bi tlačil trenutkov v minute

in let v zgodovino.

In zadosti, če gledam

kar naraje vidim

ter slišim uslišano.

Nimam veliko želja,

še manj nepotrebnih zahtev.

Predajanje nikoli ne zaspi na prazni blazini.

In bližine so v sanjah večinoma osamljene.

Le skušajo se zasidrati na dnu oceana

in sčasoma ustaviti na kratki plovbi.

Dare Gozdnikar