Imamo neverjetno srečo,

da ne vemo vsega.

Kakšen dolgčas bi bil

z nič novega na obzorju,

z odgovori na vsa vprašanja,

ki jih ne bi bilo potrebno niti postavljati.

Vsi pri miru brez besed vsevedoč.

Nič truda za dosego ničesar.

Kaj naj človek počne s to količino védenja?

Bi nam bila v pomoč ali bi se znova odprla nova vprašanja?

In odgovori nanje, postreženi s piškotki in čajem ob petih popoldne.

V senci krošenj in v hladu spoznanja.

Vse neznanke bi razočarano razkrite

čakale na manj znane čase.

Vse dokazano in preverjeno in znano,

nikakršnih nepotrebnih upanj na boljše,

brez presenečenj na sprehodu skozi park

ali mimo kakšnega planeta skozi vesolje.

Razkrinkani bogovi osramočeni.

Vera brez verjetnosti v verjeti.

Ker verjameš, kar veš, - in vemo seveda vse -

še posebej, če ni v kaj verjeti.

In zakaj bi nekaj, če že veš, da bo,

in to točno tako.

In komu bi, če že veš, komu in kaj,

in je znano, zakaj.

Vedeli bi za smisel svojega početja –

kakšen nesmisel bi bil šele to!

Toliko nepotrebnih potrebnosti

bi bilo na kupu znanja.

Res imamo srečo.

Dare Gozdnikar