Spet večni dvom lebdi v postanem zraku, ki v tvoji zadnji sobi nas obdaja. Prišla si, Nežna, do stremljenja kraja, brez sanj ležiš med nami v tem polmraku. Saj s tabo bomo še in misli mehke te bodo v vsaki sapici objele. Te roke tvoje, ki so so božat' smele, še v snu preženejo valove plehke. In gledam nemo tvoj obraz, ki v miru sporoča vest, da si brez bolečine. Več Nisi. Za vekami še smrt v diru svoj ples bolestni, ki nikdar ne mine, za hip ustavi ... da v naslednjem piru še več srca pregloda. Do tišine. Saj vem, za tabo je sedaj trpljenje, si rekla nam, vsak v breg osamljen hodi ... Dokler pa še obstaja, smisel vodi, od smrti je močnejše pač življenje.

Lidija Brezavšček - kočijaž