Pod belo, bledo žametno preprogo,
takoj po rojstvu spet v spokojnem spancu,
se znašel glas je žoltave trobente.

Nikoli ve ne, kdaj naj svet razišče;
če čaka dolgo, se nebo zarase,
če pa premalo, senca ga prekrije

in stisnjen poje v izbi brez oblakov,
kjer kapniki krasijo trhle stene,
prebadajo spiralni splet brezčasja,
ter dih v ledenih brazdah se strjuje.

Vsemu navkljub še čaka vzdih pomladni,
da sapa jutra ga prelista znova,
saj vsaka noč naj bo še tako hladna,
poudari skrhano toploto dneva.

prašeg