po provansalskih poljih se je gonil gospod francesco petrarca:
fige so mu tronele v žepih, fige in plastika. zajklje je bolelo v
bližini mehurja, črevca so stokala. sodobni zvitorepci pojejo v
v drugem žanru, nekrofilne krote skačejo po steklu živih gob.
cilj je zameglitev razuma in fanfare so za upokojene pesnike:
na vsakem konju sedi kak astronavt, kak nepomuk s svileno
gajžlo. bigamisti brez kosti cvrčijo v cvetličnih lončkih jalovih
inštitucij. prah si in v prah se povrneš, gospod ima srbečico:
osovražen si zato, ker si zrcalo, ostrovrhar! ker ti koračnica
smrdi drugače, ker imaš teleskopske oči, ki jih s postarano
slanico umiva vsakodnevno natepavanje istih nesmislov. in
globoko vate se bodo zadirala žela samozadostnih drkačev.
in vendar se vse giblje: na vsaki mizi diši kakšna gibanica, v
vsakem piskru je kakšna glista in vsak podmorničar že ribari
po brezplačnih digitalnih klavnicah: žametni verzi vriskajo v
nedrčkih razvajenk in orfeju drsi kučma z glave v hladilnik.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!