Sprva dovolj bili so pogledi,

možgani podlegli čisti so zmedi;

Moje srce, naivno, goreče,

zaprl si v ječo navidezne sreče.

Tvoji dotiki, mamljivo vroči,

pustili za sabo občutek pekoči;

V meni nasadil si kup bolečine,

ki si želi spet tvoje vročine.

Me pobereš, sestaviš počasi nazaj,

nikoli te nisem vprašala zakaj,

se trudiš zaceliti rane goreče,

zadati mi nove, še bolj boleče.

Hočem te, stradam, čeprav smela ne bi,

boli me, trpim, te hočem ob sebi.

Najhujša bolezen, najboljše zdravilo,

si moje prekletstvo, moje mamilo.

mancaplaninšek