dotik zemlje
Odmrle veje se mi drobijo pod koraki
megla useda se v krošnje,
ter moker dotik zemlje
vedno bolj globoko leze v kosti.
Z debelim kožuhom bedim na straži
a kaj ko imajo premalo kocin.
V drgetu mrzle noči
nagnjen v praznino prisluškujem
ponavljam korake
stopinje v nedogled.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: levcek
- 06. 01. 2016 ob 21:26
- Prebrano 613 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 247.1
- Število ocen: 8
