Dragi Luka

Zelo všeč.

Motijo neprave črke

če smem:

jaz

Malo sem ti premaknila veje....zdaj si grčav in star :)

Lp

Pi

Irena, hvala za pohvalo in popravo.

Dobro je, ko te nekdo izkušen na hitro "postara" za nekaj let :)

Ker nisem tako vešč pravil na tem forumu, me zanima, če lahko popravim osnovno pesem v npr. predlagano obliko, saj je tudi meni všeč? Če seveda dovoliš :) Sicer pa tudi mladi hrast ni slab :)

LP Luka

Žal, nisem  mojster :), le tako me je pritegnilo, da sem ''morala'' seči med ''veje'' s svojo roko.

Seveda lahko pesem oblikuješ kakor želiš. Upam, da se oglasi še kdo od bolj poučenih in kompetentnih. Pesem si zasluži korenine. :) Vsaj po moje.

Lp

Pi

Hvala. Potem pa še malo počakajmo :)

LP Luka

Tako je.

:)

želim ti...dober hrast :) in še boljši gozd naokrog :)

lp

Pozdravljen Luka,

tudi meni je všeč. Zato ker minsko polje lahko pomeni marsikaj in vsi ga

kje in kdaj imamo...in tudi lipo, h kateri bi radi...

Lepa, lepa pesem.

Lp,hope

Pozdravljena hope,

hvala za lepe besede, res mi veliko pomenijo.

Lp Luka

Pozdravljen, Luka!

Malo sem se ustavila ob tej tvoji pesmi in si dovolila nekaj pripomb, Upam, da ne boš zameril. Prvi dve vrstici bi izpustila in se osredotočila na ritem, ki se je nevede porušil v tem ko si gradil na obliki pesmi. Rado se nam zgodi, da ritem in besedišče podredimo obliki. Zmoti tudi zamenjani besedni red. Npr: Kdo do mene bo prišel? Bolj naravno je: Kdo bo prišel do mene? V nadaljevanju bi se po moji varianti pesem glasila takole, (ampak to je samo namig, ki ga lahko zanemariš)

Samotni hrast na minskem polju. Nihče me ne pozna.

 Kdo bo prišel k meni, ko bom gorel,

 ko strela z viharnega neba udari vame?

 Kdo me bo hotel gorečega, ko bom klical na pomoč?

 Temne so noči in sam stojim. Preko polja zrem v lipo.

 Čebele trosijo njen vonj, njen cvetni prah, z njim upanje.

 Neprestano mislim nanjo in jo občudujem,

 vso košato, krasno.

 Ko zaveje veter,

 čutim njeno

 pozibavanje.

  Vem, da hoče k meni.

 A kdo bo izruval njene korenine?

 Kdo se bo približal hrastu, ko vihar udari s silo?

Lep večer

Andrejka

Pozdravljen, Luka, vidiš, zdaj imaš že toliko idej in različnih zornih kotov branja - saj veš, da vsem ne moreš nikoli ustreči :) Meni se je zdela tudi malo kosovelovska ... Kljub vsemu pa je najbolj pomembno, da pesem - zadiha. Da ima vse veje (in vejice) na mestih, da korenini, fotosintetizira ... skratka, da je atmosfera, oblika in sporočilo pesmi tako kot si želel.  Morda prvi dve vrstici zmotita zaradi naslova. Če bi bil npr. naslov kaj drugega (?), bi bil začetek smiselnejši - o naslavljanju pesmi smo pisali že davno -

http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/773/ime_pesmi

In še moj notranji občutek, ki bi pesem takole izčistil:

To sem jaz,

ki me nihče ne pozna.

Samotni hrast na minskem polju.

 Kdo do mene bo sem prišel, ko bom gorel?

 Tedaj, ko strela viharnega neba udari vame.

 Kdo me hotel bo gorečega, ko bom klical bom na pomoč?

 Temne so noči in sam stojim. Preko polja gledam v cvetočo lipo cvetočo.

 Čebele mi nosijo njen vonj, cvetni prah in z njim upanje.

 Znova in znova jo gledam, mislim nanjo

 vso košato, krasno.

 Ko veje veter,

 čutim njeno

 pozibavanje.

  Vem, da hoče k meni. sem.

 Ampak korenine so pregloboke.

 Kdo prišel bo k hrastu, ko vihar udari s silo?

Pri zadnjem verzu pa bi vseeno razmislila o prvoosebnem zaključku:

Kdo prišel bo k meni, ko vihar udari s silo?

Pretehtaj, premisli, preberi naglas ... vzemi si čas in - pesem ti bo sama povedala, kakšen hrast hoče biti ;)

Lp, Ana