Prsti kot klopi po koži jo žrejo,
nohti jo ščipajo kot rakovice,
poljubi komarjev jo pikajo v lice,
ovita v njegovo je ščurkov odejo.

Dlan topota po njej kot tarantela,
škorpijonovo želo na pol jo pretrga,
osa ji zlobo je v trebuh povrgla,
solze za hrano je muha že vzela.

Grozna golazen zdaj končno se umika,
srce jo kot gnezdo oblegano pika,
tresoče telesce ni zmožno premika.

Resda zapustil mrčes je njen trup,
a zraven odtrgal je varnost in up,
za vedno pohabil ji dušo je strup.

Naduta Ikebana