Tako kot mokri listi se v jesen bleščijo,
še preden listje z vetrom odšumi,
in preden čas pred naglico zbeži
in preden božje roženice zledenijo,
tako tvoj zvonki smeh zapoje melodijo,
ko čista sreča ti vlaži oči,
še preden tiha večnost zabrsti
in preden slani kamni se v očeh zdrobijo.
Zato sem raje s tabo, tam na drugi strani,
na zvezdi, ki je norec ne pozna,
saj tam nevidni soj ljubezni naju brani
pred žarčenjem znorelega sveta.
Tako se v miru nama svetijo možgani,
tako se v njih lepota lesketa
in sva kot lista dva na eni sami dlani,
ki jima veter nežno šepeta.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: maatjazh
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!