N robu sedim,

kjer prostora več ni za napake,

za oguljene fraze in neresne junake.

Na robu diham bolj globoko,

 živeti na previsu

med tukaj in tam.

Tanka je meja,

skoraj zabrisana,

a zrasti želim do čezmorske višine,

in pregnati pod ciljem vse globočine.

Rasti, uspeti, gledati gor,

kjer le On je in ti,

da se ne oklepam več rok

ki me čakajo in nato spustijo.

 Za delček sekunde spoznam

vso pravljico in nežnost tega sveta.

Na previsu je zrak najčistejši

in utrinek zvezd na obrazu

naznanja da vedno je On tam kjer si sebe pozabil,

in se s pomočjo roba ponovno močneje kot kdaj prej

našel....

Barby