na tvoje počrnelo pregrinjalo je pacifiško sonce
izsralo roj brezbrižnih zvezd. podmornicam smo
spodrecali krila: letalo je pristalo zadaj. nihče ni
pel, ne na vse prsi klel: krivičen bi nam bil, kdor 

bi nas k takim štel. po provansi je kitarist danijel
arčibald bedračevski nabiral dišeča zelišča in se
kasneje zakavsal v manili: njegov polž je bil brez
epolet, brez značaja. rigoletto, amerika! v bronxu

je bukowski lizal lak s peščenih ur, vretenčarjem
je od daleč zadišalo veveričje meso: kdaj si skril
omaro, kdaj njeno plesen, prebivalec? kje molči
sivina dni, kdaj nam bodo biki poginili med bedri 

nevest? in ti, nevesta, kaj pričakuješ od štajerca,
od morskega prašička? kurbirji plačujemo z noži,
nikoli z gotovino! modrc je poln frnikul, po tvojih
mrežah se obešajo vidre. nimfe naj bi spale gole.

Dani Bedrač