Skozi rahlo našobljene ustnice

pihaš vame kot izučen steklarski mojster,

jaz kot razžarjen zvit kos obračam se po vetru.

Včasih me upogneš, da vzporedna s tabo se topim,

včasih me barvaš v vitraž za tvoje zenice.

Potem me shraniš v vitrini in si me od daleč ogleduješ,

kdaj pa kdaj me pobožaš po izrezanem vzorcu,

da ne pozabim, kdo mi je dahnil življenje v obliko;

tvoja usta so bila,

tvoja sapa, moj certifikat.

TadejaL