Preveč nas je.
Kmalu bomo le še sardelice.

Razčlovečeni,
končno spet enaki,
a ne kot so predniki sanjali.

Ti boš mene
in jaz tebe.
Za eno kratko prebavo
bova le telesi.

Kupi bodo.
Veliki, sivi, grdi, plesnivi kupi.
In tam bomo živeli
dokler njih del ne bomo postali.

Ne, ne, samo bede ne!
Le krvi in smodnika!
Kaj še preostane?!

Tako, ko se črna bo zatrla,
sivina preteča bo umrla.
Izpuli peresa zlu,
oskubi do dobrote!
Presliši občasne vzklike
glave, sodnika in porote!

Ne glej nazaj,
ne beri z oči.
Solz ne skrbi
to, kar preti.

A vseeno.
Te oči.
Tako mirne, ko spijo.
Tako bele, ko živijo.
Tako lepe, ko ne gorijo.

Posod vidim te oči.
Povsod mežikajo,
skrbijo,
vzamejo,
pustijo.

Sveta krik
nas spet bo osmešil.
Črni prepad
ne bo nas odrešil.

Naduta Ikebana