(Petič v zadnje pol ure te je

streslo po vsem telesu.

Petič si to pripisal depresiji.

In popuščanju alkohola. In zdravil. In še česa.)

Veter je od nekje prinesel

napol scefrano časopisno stran.

Preveč zdelano, da bi bila včerajšnja.

Premalo obledelo, da ne bi mogel

prebrat glavnih naslovov.

(Šestič.)

Stvari so še vedno enake.

Le ti se vztrajno ne spreminjaš.

Čeprav ti nove dogme ustrezajo:

(Pogledaš dol in ugotoviš, da si

do gležnjev v luži.

V platnenih čevljih.

Ni depresija.)

Pekinška raca po originalnem receptu

ima pljuča polna smoga.

Ki se ti zažira v slabo zaceljene dlesni.

Sovraštvo rodi sovraštvo.

Ljubezen rodi še več sovraštva.

Algoritmi temeljijo na permutacijah.

Konje je nujno pretepati.

(Samo od mokrih nog te ne more tako trest.

Greš v podhod. Na drug peron.

Morda pa tam strežejo vso noč.)

Ko si spoznal,

kako lahkotno in abstraktno dejanje

je umor boga,

je ubijanje postalo

najbolj

samoumevna

prostočasna

aktivnost.

(In ti si hotel spreminjat svet?

Ti, ki ji niti v oči ne moreš gledat

dlje kot tistih nekaj sekund?)

Kristian Koželj