Zaigraj mi

intonacijo dragi

začni prvi

in tik takalo bo

moje srce v ritmu

s tvojim

rekla bi ti gospod

a kako naj potem napišem

še eno sentimentalno pesem

če bi imela do tebe

takšno distanco

da si prsti ne bi upali

še enkrat udarjati črke

in jih povezati v smisel

čeprav ga že zdavnaj več ni

pišemo kot intimni dnevnik

le da so ure tukaj omejene

objokujemo skupaj

in črtamo črne besede

kakor da bi letele

od same Matilde

in bi se umikali

kot minam na bojnem polju

le še kakšna zijala bodo gledala

in upala da telo pade

da se razkolje na tisoč

krvavih kosov

ker točke so vredne

in prvo mesto je častno

včasih.

Zaigraj, nocoj je lep večer,

mak potiho rdeči koruzna

in pšenična polja

in nikoli ne odidem

brez da bi se vrnila za večno

ker ne poznam slovesov

ker prinašajo s seboj bolečino

in primankljaj srcu,

da bije bolj žalostno

in čaka.

A vidim da tudi ko dušo izgubimo

preživimo, smo kot izrezani palčki

in mislim da imamo eno samo sneguljčico,

dobrega srca in lepih besed

in blagor ji, njen poet piše ponoči

in jo veselo vabi,

mi ostali pa tačas nabijamo

večerno muziko

kot da smo orkester

z dvema pevcema.

In naenkrat se počutim

tako zelo, zelo samo.

Le kam je duša šla.

Ji je tam lepše.

Morda.

IŽ-lev