Na robu čisto prazna je ravnina,

apneno bode skoz železne vesti,

šumi v samoti tisočih prelesti,

in joče noč, ječi samo tišina.

Belino ruši človek naš s kadenco.

O, svet, stojiš brez trdnega jim speva,

da glas hropeč brez tihega odmeva

enakosti iskal je z južno senco.

Čez v dan srebrnih tem bili ujeti,

iskali mejno milost, to šumenje,

žalobno v živost sivih mej zavzeti,   

in spet objeti njeno žuborenje,

celotno nesti v dlan, samo dehteti,

izvleči žičnato od tod sivenje.

Anthos