Pri Vrhovšku imeli dekleti so dve, Tončko in Rozko, prav zali obe – so rade lovile ju fantov oči; vrh tega doma so bogati bili. A Rozka že imela je svoj'ga izbranca – srce je hotelo Lušánov'ga Franca. Ljubezen je vroča med njima gorela – nezákonskega sta otroka spočela. V teh časih pa to še bila je spotika. – Nekoč se odpravita gor do Končníka na gavdo; a tam so jo njeni bratranci prepričali, da je falot ta njen Franci. Dovzetno je mlado dekliško srce, resnic in laži ločevati ne ve, in v stiski je Rozka razmerje končala pa sama si s strupom lisičjim zavdala. V kesanju in hudem trpljenju usmili se smrt je. Takrat takim niso zvonili, a njeni so plačali dosti lahko – in so zaihteli zvonovi za njo. Na poti do rudnika Franci začuje, kako zvon nekómu lepo pritrkuje. In že mu nekdo na vso ihto pove: »Ne veš, da se Rozka zastrúpila je?« »A tako,« je dejal. In nazaj je odšel, doma pa je puško nabito si vzel, je stekel k Vrhovšku, na hribu obstal, pogledal tja k hiši, tako je dejal: »Poglejte jo, Roziko mojo prelepo, kako pričakuje na onem me svetu!« Je v naglici stekel čez rob zadnjih njiv, pod smreko za hišo se je ustrelil. Oba so naparali isti večer; grobov pet narazen sta našla svoj mir. [i]gavda: veselica[/i]

Aleksandra Kocmut - Kerstin