december mi v očeh zgoščuje
vode. nič ti ne manjka, pravi.
že dolgo se poznava,
dolgo. midva spuščava čas
z bleščečih lusk krova
da zlaga zrnca, stihijo
soli po dvorišču, po travah.
povsod zlaga
iz odvrženih nosilcev svetlobe,
prhljaja in prahu
vrtnice. na oknu škrataste,
podhlajene, same. rime
edino zase, v lakomnem
vozlišču daha, v tvojem,
živijo
Poslano:
13. 12. 2015 ob 13:41
Spremenjeno:
13. 12. 2015 ob 13:43
Original:
DECEMBAR MI U OČIMA ZGUŠNJAVA
decembar mi u očima zgušnjava
vode. ništa ti ne fali, kaže.
znanci smo odavno,
stari. mi puštamo vreme
sa blistave krljušti krova
da slaže zrnca, stihiju
soli po dvorištu, na trave.
posvuda slaže
od odbačenih svetlonosaca,
prhuti i praha
ruže. na oknu opatuljene,
ostudenjene, same. jedino
sebi rime, u lakomom
čvorištu daha. u tvom,
žive
Komentiranje je zaprto!