Čudno smo se spoznali.

Še preden si odpel

svojo dušo

si tiho odšel

zdaj nas puščaš

kot ovce ki begajo

za vzhoda

do zahoda

vsak na drugo stran

le še včasih se srečamo

čisto naključno

spregovorimo nekaj vsakdanjega

nekaj kar čisto nič ni od nas,

kar nas ne dviguje,

pred pušča prosti pad

če se vdaš.

Pišem o spominu,

da bi znova še isto pot,

da bi morda nekaj le spremenila,

lažje bi mi bilo

lažje celo če bi o tem spregovorila

tako sem pa bila kot vedno tiho.

In boli še danes.

Tišina ko bi mogla se dret.

No, in tako si me spoznal.

Eno ki piše še več,

ena ki  zna biti muza

ali pa sam svoj poet,

če je res potrebno.

IŽ-lev