SVET POGUBE
kako majhno se počutim
v svetu ki ne pozna lepote
kako nesrečna pod soncem
hodim po dežju
suha a vendar premočena
znortaj v duši
stvari ki človeka uničujejo
gram po gram
nažirajo samopodobo
ki razpada kakor glina
tresejo se roke
ki pišejo zadnje vrstice
pisma materi
preden megla stori svoje
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: kim
- 11. 12. 2015 ob 06:16
- Prebrano 561 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 52
- Število ocen: 5
