chapter 6

(za Aleša)

Ne verjamem v daljice, tudi
v zlikano perilo ne ali
celó skrbno zloženo
okostje.
        Ko rišeš trajanje,
pa seveda moraš nekje
začeti. Včasih z jezikom,
mehkim pregibom kolena,
tisto mislijo, ki si jo
potisnil pod vzglavnik.
        A kaosa bivanja
ne moreš okviriti.
Kalupi le (s)lepijo. So
fatamorgane iskalcev
vzorca. In ko iščem,
sem vzorec, zaporedje
svojega sveta, ki se
prepleta s tvojim. Vsa
pika je tukaj.
        Nobene druge
ni treba.

Helena Zemljič (MalaSenca)