Vsedlo se je telo

šolski zvonec je zadnjič zazvonil

redovalnica se sveti v roza

kot bi izganjala hudiča

zaplovem ven in v mislih pišem

stojiva izpod Eifilovga stolpa

ljudje pod nama so prav majhni

in smešni, prav nič resni

le tisti ki čakajo

in hitijo na delo

so nestrpni.

Pišem spis,

nekakšno črtico,

ki naj bi te danes spravila v smeh,

dom bo znova oživel

družina iz srednjiih let

se bo pojavila na vratih

takšna srečna

iz otroške zabave

tam sem jaz zraven

tisti nestrpni otrok,

ki nikoli nima dovolj impulza

da se prestavim iz kota,

ki je že cel povit z mojo sapo

zdaj čakam na vratih

odpri duša, jaz sem,

nekaj let naprej,

mi smo.

Končnno, prišli smo domov.

Ura v domišljiji pa je že

zdavnaj odbila.

IŽ-lev