Kam peljál me boš, prijatelj, Rožnega večera čas? Kjer si z avtoceste vzame Pot do sebe Arja vas. Kot da misel se nacistov Še v današnji čas pozna, Za mlekarno, tja v gostilno Grema, piše gor: S2. Tam prijatelj naju čaka, Nama maha u pozdrav, Kelnar'ca pa mu nataka Hmeljev grenek sok rjav. Res je lepa kakor vila Iz Polesja širnega; Ji ime je Andželíka, Dom ji Bela Rusija. Ow, Litvinka Andželíka, Si očem prijetna mi, Ki si príšla sem iz Minska, V zemlji Lukašenkovi. Kaj te sem je pripeljalo, Je že zdavno znano mi, Čemu vse se je predalo, Vi ste ved'li bolj ko mi. Naj ti bojo hoste naše Topel in prijeten krog! Isto tu še ne prizna se Naš praoče vsem: Dajbog. Meje vsiljene od tujca, Ki nas razdružujejo, Gromov glas podre Peruna, Ko bo prišel čas za to. Daj mi svojo nežno roko, Lepo, kakor tvoj obraz, Naj užijem vso lepoto Hčere Rjùrikovih ras! Daj, ne skrivaj jih pred nami, Kaj ti misel v skrb beži? Naj poljub ti dam na dláni, Ki pijačo toč'jo mi. Strah, al' kaj, mi, no, pojasni, Kaj ti daje tak nemir? Praviš, da so tvoje dláni Take kot sxmyrgl-papyr. Ow, Litvinka Andželíka, Si očem prijetna mi, Ki si príšla sem iz Minska, V zemlji Lukašenkovi. Si že dolgo v naših krajih, Da besedo to poznaš. Ow, naprej ti še ostani Topel dom prijazen naš! Ko po žalostni dolini Pot me vodi gor naprej, O Litvinki Andželíki Mi, prijatelj, daj, povej! Andželíka se je znova Vrnila od tam nazaj, Kjer je Dzèržinskega gora, Kjer je njen domači kraj. Rekla je: nikjer ni lepše, Kakor je lepo doma, Čaka tiste srečne dneve, Ki po tebi jih pozna. Ow, Litvinka Andželíka, Si očem prijetna mi, Ki si príšla sem iz Minska, V zemlji Lukašenkovi.

Zxaegz