Si sin Stribóga al' Pohvísta, Tvoja pot ne bo mi sled, V tej četrti stvarstva ista Je tvoja smer: za-krog polet. Se v hostah dvigaš ti v vrtince, Padlo listje dvigaš v zrak, Nam, na robu te police Kamnite, kažeš upa znak. Kot čare skriva ženska svoje, Vsak je tukaj kamnolom; Tu prisotnosti je moje Sedaj najbližje Žusma tlom. Ima akumulator sile Več za glasbo kot za luč, Bi prtljage potešile Želodca žejo in pa pljuč. Na prvi žusemski polici Žetve čas praznuje se, Vêlik konec veselici Kot škrat odčaran rast' začne. Svetlobni so efekti luna, Kakor zvezd pretêkli čas; Zdravje v slavo, čast Peruna Se hitro prime zbranih nas. Policaja ne drži si Tak' ne Šmarje, ne Šentjur, Ki ga ne bi ti previsi Koštáli več kot plače ur. Postavljene nam tu zastave Kot podlage kmalu so, Suša, toča in poplave Do živ'ga jim ne pridejo. Zdravíla, kot so sveta trava, Jägermeister in pa smeh, Da, da vsaka duša zdrava Bo, ki bo šla po teh poteh. Ognjéna moja ta narava, Tvoja sled, domači kraj, Tudi tokrat se zabava Mi z dušo, ne s telesom, naj! A v času krivem tem mi ječa Duše moje je telo; Kùšneš rada me, nesreča, Ko skrivaš se, da je lepo. Kot avto vir je mus'ke glasne, Ki nas pelje v varen kraj, Mojim kraj kostem poda se Kot miren in osamljen naj! Glas: v divjanje Goričánom, Žámerčanom v boj turnir, Bled prizor za vetrobranom, Ko duša da telesu mir. Poslušam, kaj Valmíki, Vjása In Firdúzi dajo slik, Ob ozadju mus'ke glasa, Pijanost, žensk enakih krik. Utŕjeni lahkó so kraji, Priti v njih težkó jim ni; Flašo v roki prepozna ji Okó, ko poleg me sedi. ''Ne vdaj se spancu,'' milo pravi, ''Glej! Potrebno to je spit'! Lune šajn iz zvezd pozdravi … Ne sme oblak nam jih prekrit'.'' Kar prej se je kot lek častílo, Ki nam dal bo dušam up, Jägermeister, ja, zdravilo Postalo za telo je strup. Na njen odgovor dam vprašanje Duše vklénjene v telo, Videt' da le takšno stanje Rusálko v svet naslikano: ''Povej, boginja Strija, draga, Zakaj nikol' te videt' ni, Ko duše trup ne vir premaga, Da te častíle bi oči?'' Za brado prime me, obrne K njenemu obraz moj tja, Sladki glas odgovor vrne Iz drug'ga, tega ne, svetá: ''Sem vsakemu se videt' dala, Ki mi hrano je zažgal, Tudi ko se več ni žgala, Lahkó si mojo bit spoznal. A želja ljudska me pregnala Je lastnine in moči, Ko se duša več spoznala Od trupa ni in od krvi.'' Še zadnja tema se je skrila, Zora se rodila je, Me na usta poljubíla Je Strija in pustila me. Iz avta ven se tam povlečem, Kakor da sem prerojen; Prijateljev ob kresu tlečem Ne moti spanca ptičev zven.

Zxaegz