kaj pa če ne znaš vsega

kar bi rad povedal

ko se natovorjen z lučmi

in opletajočo zavestjo

spotikaš na poti v nikolieden

zabavaš žalostne klovne

z medom oblivaš črno bele slike

ki visijo na poslednjem žeblju

in prosijo za barvo

potrgane cvetne lističe

toplo srajco zamenjaš

za medveda v rokavicah

volku v pasti

podtakneš vrbo žalujko

snežni dekli ukradeš metlo

in z njo odkrivaš strehe

zastavljene v trgovini

naravnih čudes

božaš razbite steklenice

ki se oglašajo

v snopu tisočerih odmevov

se posmehujejo strniščem

na glavi novega dne

in obkrožajo prazne odgovore

kaj če je vse

le poskus

da žejen

z lica jalove zemlje

posrkaš slano sled

Vesna Šare