ko se vse
sesede
in se končno
kanem vase
ko užijem
zadnji cvet
sveta
in objameta se veki
kakor tihi reki
in vse v temi
migeta
koliko je pisanih pogledov
koliko je vrtnic šlo na tla
ko so se iskale niti
da bi spletle venec
iz blaga
večerne zarje
a se vse zazira
v jase
kdo šivankin krog
spozna
in vsak se sen
nekje konča
da se kanem
zase
ker je v meni
novo cvetje
ker je v meni
sled srca
še se kanem
vase
in je brst
in vztrepeta
Veliko vrtnic Gospodična, tko jim je menda usojeno kljub trnom...
Ne glede na leta ne glede na domišljijo in različne občutke vsi pletemo niti,
raje imam tisto ki sprva ne gre kot pa nekje vmes. Seveda odlična pesem.
Lep pozdrav, hope
Gospodična ne kane drobcev izkušenj samo vase ampak nevsiljivo iskreno, v tekočem slogu nakapa drobce besed tudi na pesniški list, ki ga tukaj lahko prebiramo in na ta način začutimo, da nam daruje nekaj presenetljivo lepega in preprostega. Užitek.
Lp
A
Hope in Andrejka,
hvala vama za te lepe besede, ovila se bom vanje, da me bodo grele, ko bom gledala zahod ... :)
Sonca vama želim,
A.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Gospodična
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!