chapter 1

(za Heleno)

Črnilo se je razlilo
po podobah. Sedaj
so nerazumljive.
Bolj kot kraspam,
bolj se ujemam v
praznino niča.
In kaj potem, kaj potem?
(Saj veš: "Pralni stroj
ni težak poet.")
Skrivanje zaradi
skrivanja samega
je poneumljanje
(bralca ali avtorja?)!
In poneumljanje
me strašno nervira!
Je tebi všeč okus
nedoločljive širine?
Da zaplavaš v belini
in trkneš ob rob
lista? Subjekti so,
subjekti niso. Padam!
               Skačem!
               Tekam!
               Stojim!
Nedefinirana skica
pred mano pa
nemo bolšči
               vame.

Aleš Jelenko