Otroci naj bi bili le majhna, nedolžna bitja –

a to danes ni več mogoče.

Zaradi odraslega ritja in vpitja,

ki nam v duši marsikaj povzroča,

naša mlada srca niso več vroča,

so vse bolj otrpela in nenadzorujoča.

Odrasli so nas napotili v boj –

v boj za obstoj:

za vsako točko, oceno, priznanje,

in temu ni več kos naše znanje.

Tu ni več enakosti,

pomembne so vse malenkosti!

A če se jih ne držimo,

nas takoj pokarajo in

za nasilneže, pubertetnike razglasijo.

Ne zavedajo se, kaj počnejo,

ne vedo, kaj ne smejo!

Ne spominjajo se svojega otroštva,

ko so mirne vesti ležali na travi,

saj se niso obremenjevali,

koliko imajo v glavi.

Uničujete naše otroštvo

in naše upe,

za vas je pomemben le uspeh

in nič iz naše duše!

Takrat ko se naša zavest prebudi,

ki vleče k otroštvu nas,

se za vas obrne ves svet,

kot da vas nekaj obnori!

Takoj naredite red

in spet se naša vest zapre v arest.

To tako ne gre več!!!

Iz dna duše potegnili bomo meč,

za nas in za ves otroški svet,

ker tako ne moremo več živet!

Iz nas izvleči hočete le najboljše –

najboljše le za vas in ne za nas!

Pri tem se ne zavedate,

da na ta račun trpimo.

Malo spimo,

se le učimo,

bedimo,

in vse, kar želite,

storimo. – – – Tu smo samo, da vas zadovoljimo.

Smo najboljši delavci,

saj od vas zahtevamo le pohvalo,

ta nas hrani in brani

bolj kot katera koli jed na svetu,

bolj kot bilo kateri ščit vkovan v jeklu.

Vaša pohvala nas bodri,

čeprav sliši se le včasih.

Na žalost, takšna je stvarnost

in kruta realnost.

A vedite, da enkrat bo to prišlo za vami:

prav to, kar sedaj delate z nami.

V naslednjem življenju – če ne v tem,

se boste tudi sami uprli tem rečem.

In šele takrat nas boste razumeli.

Takrat bo jasno:

o čem govorim in po čem hrepenim!

Vedite,

da največji borci smo mi –

mi otroci,

čeprav v vaših očeh smo le navadni froci.

Megi