Naslanjal se je na naš zbledeli zid. On in njegova violina.

Vsak torek je zbiral kovance in nasmeške mimoidočih.
Slednjih so mu ljudje statistično vedno namenili več.

Izza zavese je vanj mrščal poet. Pravili so, da je ugleden
in ima številčne verze. Da se bodo o njem naši otroci učili
pri urah slovenščine. Strmel je v godca in pomakal v črnilo.

Pisal je z velikimi besedami v čitljivem lepopisu. Pisal je o
godcu, o njegovi krhki umetniški duši, o violini, ki jo je
dobil od deda in ta od svojega deda in tako še nekaj črnobelih
generacij nazaj. Pisal je o bedi iz katere ga je potegnila
glasba in o toplem obroku, ki ga s prisluženim denarjem
zvečer nosi v usta dveh lačnih otročičkov.

Urednik je razkazal bleščeče zobovje, izplačal honorar in
literarni večeri so se vrstili. Kritiki so kimali, da ima
fantastičen uvid v človeško psiho in poudarili, da velikost
besed ustreza zahtevanim normam.

Srečala sem ga še enkrat. Godca namreč. V vrsti pred blagajno
v Merkatorju. Ves neumetniški je brskal po telefonu in zibal v
rokah banane in čistilo za WC. Brez sledu o dveh mulcih.
Pozanimala sem se, če se bo še kakšen torek prišel tako poetično
naslanjat na naš zid. Počasi je dvignil pogled s telefona.

"Stara, s sošolci smo stavli za sixpack pira, da si ne upam
tri mesce špilat na ulci. Pa tih bod. Če tastar zve, me bo

fuknu iz bajte."

Nina Pečar