Ni več romantike

ko polnoč drži noč

z novim dnevom

kjer sedanjost še čaka

in prihodnost je že v teku

oblizuje se kot nahranjen hrošč

ki si je šel odpočit

ker je grizel prevelike kose

zdaj prebavlja kot kača

izpod peruti so boji obstanka

obnemore meso izpod mesom

in peruti znova letijo

v isto smer kot pesem poje

in pristane na njegovih laseh

da bo prva videla odprte  oči

ko boš sanjal druge sanje

ker živijo.

Ob polnoči

utrujen poet že spi.

Sit lastnih obljub

in čakanja na uresničitev.

Zakaj je dan tako širok,

da zadrge ni mogoče zapreti

da ne bi kukava ven

z belimi listi.

Zakaj.

IŽ-lev