Ti še nisi izpel zvokov
Svojih gorskih piščali
In ne ponosnega šumenja planinskih potokov
Nisi  še pozdravil brazgotin usode
Ne priklical suhe trse v neprehodnost

In klepsidre ki so jih zapustile
Mogoče se strinjaš s svojim Admiralom da je
To življenje le ena od njegovih
Preizkusnih variant
A ti vendarle
V tišinah dvomov dolgo
Buljiš v apnenec dokler se
Ne razkroji v stalagmite
Mogoče čutiš da bodo stoletja
Vrnila na stotine toplih zim
Začaranih z dolgimi urami
In da bo oslabelo sonce prebudilo pesniško razkošje
Posrebreno z zimsko krajino
In s snom negibne ilovice in kako se bo
Bitje tvoje roke razigralo
Na vseh osmrtnicah mrtvih otroških sob

Pihni v ta prah, v nerazvozljivost iluzije
Naj pordeči prah vrtnic
Na nočni omarici in brezglasno potone
V tvoje hrepenenje
Če se opoteče pa naj mine kot prevara
Nikar ne drhti, zapoj
Saj misli znova nihajo
Na steni obzorja se spet
Orisuje kalitev novih poti
Večni klic naših iskanj

Jure Drljepan (JUR)