Premaknem čas, prespim mraz v ogreti sobi ležem v hladno posteljo.

Le-ta vedno greje le enega, ponavadi hladen bled obraz.

Prederem most bolečine, kličem kakor novodobni 007, ko z vsemi čudeži

preko postelje zbeži na varno.

Le da sem edina ženska in moški je daleč, ravno razmišlja

ali se splača imeti tako veliko razdaljo  ali ne.

Držal je dobre karte in vse kaže, da jih bo položil in odšel

novemu vesolju naproti. Tam kjer moja zvezda več ne sije.

In spet sem se izgubila, ne najdem već roke. Tvoje.

Bledo jutro spi

zaprte ima oči

in droban utrip.

IŽ-lev