Rod
pri nas rastejo klanci
na katerih so pokopani obrazi
ki še pod zemljo premikajo trepalnice
uravnotežene z zvoki krikov
vsak klanec je ograjen
strogo po pravilih tradicije
kot čipke spominov
na otroško igranje z granatami
vsa teža rodoslovja preluknjana
kot cesta spomladi
v toplih naročjih korenin
ki srkajo nemoč iz teme
nevednosti prezira strahu
zgoščeni prostor je ožičen
s svinčenimi pogledi
in molčečimi stranmi neba
pri nas so klanci višji
od himalajskih ledenikov
in trajnejši od zemeljske skorje
obseva jih medlo sonce
odbito od kolon potujočih
mater na gorečih vozovih
s polnimi naročji utopljencev
pa cela in še sosednja vas v žlahti, vse do meje kjer preži
Lp
Pi
Hvala, Irena, in lep pozdrav!
mcv
Poslano:
24. 11. 2015 ob 00:50
Spremenjeno:
24. 11. 2015 ob 00:51
za konec pesmi, zadnji štirje verzi, še posebno zadnja dva, sem prekratek ?
drugače pa super
lp
urednica
Poslano:
24. 11. 2015 ob 07:46
Spremenjeno:
24. 11. 2015 ob 21:00
Super (zrcalo stanja naše drage domovine, ost, ogledalo in poligon za razmislek); samo izraz "horde" (me) zmoti, saj na pesem vrže čisto drugačno senco ...
Poslano:
24. 11. 2015 ob 12:18
Spremenjeno:
24. 11. 2015 ob 12:30
Hvala, Okto in Lidija!
Okto, zadnje vrstice se nanašajo na razkroj slovenske družbe.
Sem horde popravila v kolone.
LP, mcv
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
- 23. 11. 2015 ob 12:51
- Prebrano 965 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 420
- Število ocen: 13