ko ti veter piha v hrbet in je prisoten občutek
kot bi se te nekdo čisto na rahlo dotikal te božal
odpihnil vse kar se je kadarkoli usedlo nate in vate
kar te je začelo opredeljevati ne da bi se tega zavedal
začel si hlipati po suhem zraku po želji da bi uspel
čeprav še sam nisi točno vedel v čem si dober
občutek kot da je mesto na katerem stojiš rob sveta
in bi v primeru skoka zgrmel v neskončno praznino

ki je ne bi mogel nikoli zapolniti s svojimi pesmimi
ko si obrnjen z vetrom v isto smer in ko čutiš da te prime
za roko se drgne ob tvoje telo in ti da peruti samo zato da se
v teh močnih sunkih ne bi počutil oslabljenega in samega
ko se te oprime kot bi bil zadnji drog v sobi s prostitutkami
in ko ti po slani vodi pošlje potapljajoči se splav
takrat veš da nisi sam in da je svet ki se ti zdi sovražen
naposled vendarle osmišljen z besedami ki jih ne razumeš
jih pa zato mogoče razume nekdo drug

Anja G.