Začelo se je okrog desete zvečer.

Najprej te je zaskelelo levo pod prepono,

ko si se obrnil vstran.

Pod počeno nitjo se je razlila kaplja krvi 

in umazala novo svileno posteljnino,

v kateri je ponoči udobno bedeti.

Potem je šiv popustil v celoti.

Odpadla je krpa - s prsnega koša.

Takoj za njo še tista čez želodec.

Pa ena manjša, čez jetra in vranico.

Ob svitu si bil kup rdeče obrobljenih cunj.

In brezoblična gmota belega polnila.

Razmišljaš, da bi se moral sešit nazaj.

In se spomniš, da je šivalni pribor ostal v kovčku,

v katerega je spakirala svoje stvari.

Nekateri robovi so preveč scefrani in prepereli.

Sicer pa ti šivanje nikoli ni šlo zares od rok.

Morda tu in tam kakšen gumb,

pa še takrat s krvavimi prsti.

Globoko vdihneš. Oceniš svoje možnosti.

Lahko da te bo našel nekdo s šivalnim strojem.

Opral te bo. Obrezal uničene robove.

Dodal nekaj novih kosov.

Kakšnega še uporabnega iz drugih kupov. 

Pa novo belo polnilo, ker bo starega scefrala mačka.

Nekaj skupnih večerov in boš kot nov.

Vsi bodo to opazili. In ti povedali.

Še sam se boš počutil tako.

Končno cel.

Samo ...  

... potem pazi, ko se obračaš vstran.

Kristian Koželj