V meglicah se jesen odvija
prepeva barvna harmonija
le stara klop samotno ždi
pod krošnjo večnega macesna

Lestenec nad klopjo brli
in zjutraj slana se blešči
le redko kdaj v hladno tišino
zaide kdo odide mimo

Ko včasih tavajoč v noč
obiščem tisti skrit kotiček
ob klopi čuden sij lebdi
si to morda še vedno ti?

Nikdar končan ni bil pogovor
slovo doni v otožne dni
v objemu praznem le molči
ugasne in večno zaspi.

Panonsky