Je podoba tvoja že zdavnaj brez pogleda

a abčutki časa ki se je ustavil

so preplavili mojo dušo

z glasovi znanimi in tisto našo malo tajno

med potoki so obstali.

Zdaj sem sama a v meni tvoja tišina spi,

le takrat se zdrami,

ko začuti, da te rabim,

da me pomiriš..

Tukaj smo vsi le na prelepem izletu,

in svoje niti tkemo z vsaki korakom,

ne da bi hoteli vedeti,

videti,

verjeti,

da smo skupaj le zato ker duše se spoznajo.

Besede namočneje zvenijo,

in nikoli ne umrejo,

so kot metulji ki vedno letijo,

med cvetovi in nad reko ki diši

po spominu po mačicah

in še neasvaltiranih  poteh.

Ter omaganih korakih.

Barby