Kako naj kdaj ta zemlja
Zadiha, zadiši drugače
Kot po mesu in kosteh
Kako naj bo zrak čist in mil
Kako naj gozdovi pozabijo
Kaj skrivajo pod listjem
Kako naj travniki in polja
Zadišijo po pšenici in detelji
Dokler jih gnoji človeška kri
Kdo bo odrešil duše
Ki kakor grenak oblak
Plavajo nad to zemljo
In kam bodo šle, na kateri planet
Ko pa je ta zemlja
Ves svet

*

Pobereš kosti
In spomine
Iz zibelke žic
Zložiš jih v ruto
V cunje, med brazde
Razjokanih lic
Nosiš jih v zemljastih
Težkih rokàh
Posajaš jih v prst
V kanjonih duše
Med skale in prah
Vse tiste otroke
Tuje in svoje
S punčkami in puškami
Na tri naboje
Vse tiste matere
Z razkrečenimi očmi
Vse tihe starce
S krvavo sivimi lasmi

*

Vrela juha se je polila
Iz ogromnega kotla
V dušljivi pari so se
Črna jajca izvalila
Pamet je vzela svoj
Skromni kovček
In je ta svet zapustila
Ta svet
V katerem je roka otroka
Ležala kakor igrača
Na cesti pozabljena
In sta v ognjenem objemu
Razpadala cerkev in minaret
V sveto klanje
Svet
V katerem so glave
Postale lobanje
In je uspavanko pel
Minomet

Aleksandra Kocmut - Kerstin