Zapleše sonce

resnim črnim oblekam

dodaja svetlobo

na sedmini popušča

bolečina z upanjem

na večnost

ponovnega snidenja

nekoč proč od betona

in vsakdanjih smerokazih

v večnost znova skupaj

v neki novi poti

ne delava za naso

zdaj sva v božji lasti

in upava na blago voljo

da bova hodila v belem

kakor angela nad zemljo

in čas več ne bo imel gub

takrat znova bova ugriznila

v jabolko.

IŽ-lev