
Oprostićeš mi
Nadam se
Ali ne mogu ti
Ni ovog puta
Pisati o Heleni
Ovih dana sam
Šetao po obalama
I zastajao pod mostovima
Ne
Nisam je tražio
Samo sam
Šetao po obalama
I zastajao pod mostovima
Dugo sam tako
Hodao i zastajao
Sve dok
Obale nisu postale mostovi
A mostovi obale
Onda sam otišao
Otišao sam
I radio neke čudne stvari
Posetio neka
Neobična mesta
Slušao neku nestvarnu muziku
I nisam se više vratio mostovima
Retko sam sretao ljude
Samo one u masi
Neprimetne i nezanimljive
Čije reči nisu ništa više
Od žamora gomile
Nikada nisam sreo Helenu
Setio sam se par puta
Onog začaranog maskenbala
Velikih vatrenih lopti
I još koječega
Nikad se film
Nije odvrteo do kraja
A Helenu nikada nisam sreo
Razmišljao sam
I o Božanskom
I o Đavolskom
I o rajskom
I o paklenom
Sve je to ljudski
I zemaljski
Ponekad je kosmički
Bezvremenski
Kao da se sve uvek
Sastavi i rastavi
U samo jednoj tački
Vremenskoprostorno trajanje
Slika o Njoj
Bez dogmi i predrasuda
I bez Mudrosti i Nauke
Samo slika
Razumećeš
Da u ovakvom
Rastrojstvu misli
Sužene svesti
I raširenih zenica
Ne mogu da ti pišem
Ništa više
O životu
O ljubavi
O ženi
O tebi
O Heleni
Počasi verz za verzom, stih za stihom vpiješ tole pesem... in ko v izteku nekoliko počakaš, da vdihneš vso lepoto, se nujno vrneš na začetek... Čudovito, spoštovani Milen!
Lp, Sašo
Sašo je povedal, kar sem občutila tudi sama, najdeno v izgubljenem, izgubljeno iskano, zgoščeno v pesem, kjer je pravo bivanje, četudi sen, četudi iskanje.
Čestitke!
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Milen Šelmić
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!