Meglice časa
mi polze
med prsti trudnih rok,
tako sem težka sama sebi,
tako odveč sem si in tuja.
Samota za robovi mojega odseva.
Strmim v mlado hrepenenje,
v svetlobi sonca
solze mojih sanj.
Kdaj, le kdaj se bom zbudila
k mizi,
obloženi z mladimi poganjki,
tako sem lačna sama sebe
in si odveč, in tuja.
Meta