Moj dedi nekoč je, ko bil je še mlad,
k dekletu v drug kraj se podal vasovat.
Ko vračal domov se je sredi noči,
skovikanje sov ga močnó vznemirí.

Prispe tja do križa, za njim obstoji.
Ko hukanje slednjič povsem obmolči,
pa krene naprej, a obenem začuje,
da ga nekdo tik za njim zasleduje.

Obstane, prisluhne. Tihotne so grape.
A čim ko spet stopi, zasliši korake.
Bežati začne, a še bolj ga lovi.
Uleže se v travo. Tišina. Zaspi.

To, kar ga lovilo je tiste noči,
je zjutraj sprevidel na lastne oči:
Od suhega venca bil vejo pobral
si je v čevelj, ko tamkaj za križem je stal.

Aleksandra Kocmut - Kerstin