Komu mar, mojih stihov,
krikov, prošenj in bolečin?
Komu mar ozeblih pópkov,
ranih črnih trlin?
Komu mar za blatno stezico,
na trnih ležečo ranjeno ptico?

Zakaj bi prosila za pomoč,
ne bog ne sòčlôvek sliši,
prisluhne le véter séverni
in môten potok deroč.

Čemú blatiti imena svetnikov,
čemú sanjati beli dan,
obsije le sonce večerno,
tolaži le nočni sán.

Komu mar tvojih poslednjih dihov,
krčev, grenkosti in grčin?
Komu mar polomljenih hrastov,
pa za tisti stari mlin?
Komu mar za zaraščeno mejíco,
na križu lesenem zbledelo létnico?

roja